Gasilstvo ima v Slovenski Istri dolgoletno tradicijo in pestro zgodovino, ki seže v sredino prejšnjega stoletja. Razvijalo se je v različnih družbenih sistemih. Na uveljavljanje in izgrajevanje gasilske dejavnosti v tem okolju so vplivali in ga pogojevali Avstrijci, Italijani, med II. svetovno vojno Nemci, po vojni pa nekaj časa zavezniki.
Razvoj gasilstva po II. svetovni vojni, njegovo mesto in vloga v družbi, so bili v veliki meri odvisni od materialnih možnosti, pa tudi od interesov in hotenj družbeno - političnih oziroma lokalnih skupnosti. Poklicno gasilstvo se je na obalnem območju pričelo razvijati leta 1949, ko je Občina Koper ustanovila poklicni gasilski vod, ki je nastal iz enote dotedanje gasilske milice. Dejavnost Poklicnega gasilskega voda se je zaradi strokovne usposobljenosti in potreb hitro razširila tudi na območja drugih občin, zato je Okrajni ljudski odbor Koper leta 1959 ustanovil Poklicno gasilsko četo, ki je delovala na območju celotnega okraja.
Po ukinitvi okrajev, se je na podlagi spoznanj, da obalno območje potrebuje učinkovito in enotno gasilsko službo in zaradi potreb financiranja Poklicne gasilske čete, ustanovil medobčinski sklad, preko katerega se je financiral medobčinski Zavod za požarno varnost in reševalno službo.
Najbolj je razvoj gasilstva zaznamoval in mu zagotovil primerne materialne možnosti za razvoj Zakon o varstvu pred požarom, sprejet v letu 1976, ki je narekoval za področje požarnega varstva obvezno ustanavljanje Samoupravnih interesnih skupnosti. Na podlagi določil zakona, je v istem letu prišlo do ustanovitve Obalne požarne skupnosti kot organizacije za potrebe vseh treh obalnih občin.
Leta 1976 se je Zavod za požarno varnost in reševalno službo skladno z zakonom preoblikoval v delovno skupnost Obalne požarne skupnosti. Istočasno so potekale tudi reorganizacije poklicne gasilske enote. Tako je v letu 1979 prešla iz delovne skupnosti v novo obliko organiziranja, poklicno gasilsko enoto, kot samostojno delovno skupnost. Na podlagi dopolnitev Zakona o varstvu pred požarom, se je v letu 1985 preoblikovala v Delovno organizacijo Gasilska brigada Koper.
Pomembno vlogo in pomen je tako pri poklicnem gasilstvu imela tudi Skupnost obalnih občin, ki je leta 1986 nastala z združitvijo občin Koper, Izola in Piran. Občine ustanoviteljice so namreč prenesle Skupnosti obalnih občin v urejanje nekatere svoje izvirne pristojnosti, med temi tudi požarno varstvo.
Z uvedbo nove lokalne organiziranosti je prišlo v začetku leta 1995 do prenehanja delovanja Skupnosti obalnih občin, kar je imelo za posledico prenehanje mandata organom Javnega zavoda za gašenje in reševanje - Gasilski brigadi Koper, katerega ustanovitelj je bila skupnost.
Sledilo je usklajevanje strategije požarnega varstva v Slovenski Istri na podlagi katere je bil sprejet dogovor, da bo ustanovitelj zavoda Mestna občina Koper, na območju občin Izola in Piran pa se bodo storitve zavoda zagotavljale pogodbeno. Občinski svet Mestne občine Koper je nato leta 1997 sprejel odlok, s katerim je bilo določeno, da je ustanoviteljica Javnega zavoda Gasilska brigada Koper Mestna občina Koper.